Zakaj strategija »time out« potrebuje počitek?

Otroci na »time out« odreagirajo zelo podobno kot na fizično kazen.

»Time out« je orodje, ki ga uporabljajo tako starši kot tudi učitelji in vzgojitelji z namenom discipliniranja otrok. Ko je Montrose Madison Wolf predlagal to metodo je to naredil z namenom uvedbe nenasilne metode pri discipliniranju otrok.

Njegova metoda je vključevala vedenje oz starševsko pozornost ali odtegnitev le te, glede na otrokovo želeno ali neželeno vedenje. Otrok je bil za neprimerno vedenje kaznovan z socialno izključenostjo. Otrok je takrat poslan v drug prostor za določen čas in je tako ločen od staršev in sorojencev.

Z uporabo te metode starši nezavedno pokažejo na lastno nezmožnost soočanja s čustvi in lastnimi negativnimi odzivi na jezo, sram in stisko na otrokovo vedenje.

Starši se na tak način zaščitijo, da ne bi uporabili fizičnega kaznovanja ali verbalne agresije in tako otroka odmaknejo od sebe. Starš se tako v tem času pomiri in pridobi nazaj kontrolo nad seboj. Otrok pa naj bi se v tem času pomiril, razumel kaj je naredil narobe in to popravil.

Po “time out-u” naj bi sledilo starševsko preusmerjanje in pomoč otroku pridobiti perspektivo o njegovem vedenju. Vendar je takrat lahko že prepozno.

Sledi razlaga zakaj.

Psihološko, otrok se lahko na ”time out” odzove ravno tako slabo kot bi se na fizično kazen. Socialna izolacija in zavrnitev, tako kot fizična kazen vključuje doživljanje sramu.

Doživljanje sramu vodi otroke (ali odrasle) k prepričanju, da je njihov celotni jaz slab. Ne ločijo, da je slabo samo njihovo vedenje, tudi takrat ko starš to dvoje razmeji in otroku to razloži. Otrokovo soočanje z sramom je tipičen odziv z agresijo do sebe (samopoškodovanje), agresijo do drugih, z umikom ali izogibanjem drugih oseb.

Z evolucijskega vidika je namen sramu, ohranjanje družbenega reda. Če nikoli ne izkusimo sramu ali njegovih učinkov, npr krivde, ne bi bilo drugega, ki bi to neprimerno vedenje zaviral.

Ne glede na vse, v naših možganih se zavrnitev doživlja na podoben način, kot fizično bolečino. Sram pa je povezan z psihološko izkušnjo odizvanja na stres.

Kronična izpostavljenost sramotenju in neempatičnemu odzivanju s strani strašev ali skrbnikov se lahko kaže, kot otrokova nezmožnost reguliranja čutenj in lahko vodi v razvoj narcisistične osebnosti ali k razvoju tesnobne motnje in depresije, ki je bazirana na sramu.

V vseh situacijah, preusmerjanje otroka z namenom naučiti ga pravilnega vedenja ali odziva na to, kar doživlja, mu pomagati, da uporabi besede, da opiše to kar potrebuje, ali poslušanje otroka v tem, ko poskuša verbalno izraziti ali z vedenjem pokazati, spodbuja učenje veščin, ki so nujno potrebne za učikovito komunikacijo kasneje v življenju.

”Time out“ uči otroka, da se mora oseba od drugega ali od problema umakniti, raje kot ostati povezan in se s problemom soočiti in ga razrešiti. Tudi, če se starš kasneje pogovori z otrokom, se je zavrnitev že zgodila in otrok je obrambni mehanizem že vzpostavil glede na sram, ki ga je doživel ob tem.

Še več, starš se pri tem pogosto osredotoča na otrokovo neprimerno vedenje in ne na sram, ki ga otrok doživlja ob starševski zavrnitvi.

Discipliniranje je drugačno od kaznovanja. ”Time out” je kazen, ki lahko vključuje fizično ali verbalno agresijo ali odvzem predmeta, ki otroku veliko pomeni.

Discipliniranje vključuje postavljanje mej in uporabo preusmerjanja otrokovega vedenja z ohranjanjem bližine in stika z otrokom.

S tem otroka naučimo razvijanja veščin samokontrole z pojasnjevanjem kaj se je zgodilo, kaj je bilo narobe in ponujanjem drugih možnosti rekacije na otrokovo vedenje. Učenje, vodenje in razlaga, kaj je bilo narobe in kaj narediti namesto tega.

Najbolj pomembno je to, da starš ali skrbnik takrat z otrokom ohranja vez in se od njega ne odmakne.

Z stikom in navezanostjo na pomembne druge v našem življenju, se naučimo lastne vrednosti. Prepoznamo jo preko ocenjevanja in razumevanja našega vedenja in negativnih učinkov, ki ga ima naše vedenje na druge.

Ali želimo, da se naši otroci naučijo kako o težkih čutenjih govoriti ali  bi jih raje naučili, kako se izolirati in zavrniti druge, ko pride do težkih situacij.

Povzeto po: Mary C Lamia Ph.D. (2016, 25. Junij) Why Time-Outs Need a Time Out. Pridobljeno: 15.3.2018 iz  https://www.psychologytoday.com/blog/intense-emotions-and-strong-feelings/201606/why-time-outs-need-time-out

Želite deliti svojo zgodbo – objavite jo na naši spletni strani. OSEBNA ZGODBA

Želite že danes narediti nakaj za sebe ali svoje bližnje – oddajte zaobljubo na naši spletni strani. ZAOBLJUBA