Kako naj živim s svojimi starši, če pa imam že svojo družino?

Ko govorimo o dveh generacijah, ki živita skupaj, govorimo o razširjeni družini, ki je v obdobju, v katerem živimo, vedno pogostejša. Pojavlja se zaradi različnih razlogov in situacij, med katerimi so najpogostejše situacije finančne narave in situacije posesivne navezanosti starša na otroka. Slednja se je v današnjem času zelo razširila, to pomeni, da odrasli otroci, kateri so starejši od trideset let, enostavno ne zmorejo oditi od doma, ker jih starši na sebe navežejo in jih podzavestno čustveno ne spustijo od sebe.

V razširjeni družini so dinamike odnosov zelo pestre. Če ti odnosi niso jasno razmejeni, kar pomeni ločeni med generacijami in ločeni po vlogi biti partner, stari starš, otrok, so lahko zelo pomešani. Kadar ni jasnih vlog, stvari postanejo zapletene.

Dedki in babice so lahko za družino pravi dar, saj stari starši lahko popazijo na vnuke in s tem prihranijo staršem veliko skrbi. Stari starši lahko otroka tako naučijo veliko novega, seveda pa morajo biti pri tem vztrajni in spoštljivi. Stari starši otroka ne morejo razvaditi tudi, če ima pri njih veliko podporo in sočutje, ker otrok ve, da je to babica ali dedek in ni enako, kot je oče ali mama, le slednja sta vzgojitelja. Zato se velikokrat dogaja, da se otrok pri starih starših počuti varno in sprejeto, saj stari starši v svoji modrosti velikokrat nadoknadijo tisto, česa niso naredili v svoji vlogi starševstva. Tako na primer vnuk-inja pri njih ne joka, ni razdražljiv, ni nesramen, skratka imajo z njimi simbiotičen odnos. Ko se pa starši otroka vrnejo domov, se pa otrok začne vesti nesramno in postane razdražljiv, kar pa ne pomeni, da je stari starš boljši od starša, ampak otrok ve, da je to mama in pri njej se lahko vsa napetost sprosti in mama bo to hočeš ali nočeš morala vzdržati. Teh dinamik odnosa se je dobro zavedati tudi starim staršem in na podlagi tega ne kritizirati starša, ali mu očitati, kdo je boljši in kdo ne, vsak ima namreč svojo vlogo in ti dve vlogi nista enaki in sta nezdružljivi. Stari starši lahko s svojimi nevsiljivimi nasveti veliko pomagajo pri vzgoji. To starše zelo umiri in jim da spodbudo za naprej. Otrok se nikoli ne odpove pohvale in priznanja ter občutka ljubezni, pa če tudi je odrasel, zato stari starši lahko veliko storijo na tem področju dajanja občutka spoštovanja in spodbude.

Otrok vedno želi spoštovati starše, pa če tudi je odrasel

V človeka je že od začetka njegovega bivanja na Zemlji vtisnjen pečat spoštovanja staršev, ki ga otroci želijo vedno izpolnjevati, saj s tem, ko spoštujejo svoje starše, spoštujejo tudi sebe. Velikokrat se zgodi, da otrok tudi če je odrasel, tega ne more storiti, kar za njega pomeni zelo veliko bolečino in trpljenje, to pa ne pomeni, da starši ne trpijo, če jih otroci ne spoštujejo. Starši so tisti, ki lahko to trpljenje razrešijo in pristopijo do odraslega otroka ter ga slišijo tudi takrat, ko je to boleče za njih in njega. Vztrajnost in pogovor odrešita bolečine starše in otroka. Starši so tisti, ki prvi pristopijo do otroka, saj otrok nima te moči, da čustveno lahko vstopi v svet starša.

Postavimo razmejitve med novo družino in starimi starši

Tudi če živimo pod eno streho, se lahko dobro razumemo, če se zavedamo, da je z obeh strani potrebno spoštovanje. Če tega ni, moramo kot otrok svojih staršev zaščititi svojega partnerja, npr. mož se pogovori s svojo mamo in ji postavi jasne meje, pove ji, da je ona kot babica lahko gospa in živi življenje, ki ga ni mogla živeti, ko je vzgajala svoje otroke. Ni ji potrebno več skrbeti za njene odrasle otroke. Se pravi, da vsak izmed otrok postavi jasne meje med starimi starši in novo družino.

Če pogledamo posesivne mame, ki rečejo: » Samo pazite se, ko me več ne bo, boste že videli.« Taka mama npr. svojega sina priklene nase tudi, če ne živi pod isto streho. Oba sta nesrečna, tako otrok kot starš. Mama se ovrednoti takrat, ko svojo vlogo izpolni s tem, da čustveno svojega otroka izpusti od sebe. Otrok bo starša lahko spoštoval, če izpolnita svojo vlogo čustvene ločitve. To ne pomeni, da otrok staršu ne bo pomagal pri vsakodnevnih opravilih, ampak obratno. Otrok bo z veseljem pomagal ostarelima staršema.

Pogovor s tasti/taščami

Velike težave nastanejo v odnosu med tasti, taščami, snahami in zeti. To so lahko sveti ljudje, če se tega zavedajo in zete/snahe spoštujejo ter jih dojemajo na način, da so to ljudje, ki so v družino prišli in da so se njihovi otroci za to določeno osebo odločili. Starši, ki spoštujejo svoje otroke, bodo spoštovali tudi njihove izbrane. Zgodi se, da bolj ko starši preprečujejo neko zvezo, bolj otroci v tej zvezi vztrajajo, tudi če je nefunkcionalna, saj želijo, da se jih ne kritizira in se jih samo posluša, kako v odnosu je, nikoli se pa ne govori grdo preko partnerja otrok, ker to boli.

Boli tudi, če partner grdo govori o mami/očetu partnerja. Zato je smiselno, da se v imenu snah/zetov pogovarjajo njihovi partnerji, ker če pogledamo čisto iz vsakdana: s starši se skregamo in smo si hitro nazaj v sožitju, če se skregamo s tasti/taščami, je težava v tem, da se zamera lahko samo še bolj poglobi ter privede do razkola odnosa med starimi starši in otrokovo družino. Kri ni voda.

Po pripovedih nekaterih starih staršev lahko pridemo do spoznanja, da je najlepše obdobje, ko  gledaš, kako vnuki rastejo, saj se človek na ta način izpolni v svojem poslanstvu, hkrati pa je najbolj boleče, če človek v zrelem obdobju tega na doživi.

Prilagoditev prostorov med generacijami

Če pogledamo iz bližnje zgodovine, lahko v kmečkem okolju opazimo eno zanimivost. Starši so se nekako odločili, kdo izmed otrok bo prevzel posestvo in ostal doma. Ko se je mlad par poročil, sta oče in mati predala sobo, v kateri sta do tedaj živela in se preselila v manjšo sobo oz. otroci in starši so zamenjali sobe. S tem se je tudi postavila meja, kdo je tisti novi gospodar posestva in tisti, ki vse skupaj vodi, tako so stari starši postali samo pomočniki. Vedelo se je tudi, v katere prostore se vstopa in v katerih prostorih si samo gost. Dobro je, če lahko mlada družina, če živi pod isto streho s starši, ima vsaj kakšen prostor, ki je samo njihov in je vstop v njega samo na povabilo. Neka babica je pred časom dejala »pri moji hčerki sem od sedaj naprej, ko ima družino, samo gostja na povabilo, ona pa je pri meni dobrodošla kdaj koli želi, ker je to njen dom«. Zato je te meje potrebno spoštovati in se zavedati, da mlada družina potrebuje svoj prostor.

Želite deliti svojo zgodbo? Zapišite jo na tej spletni strani.

Želite začeti znova in spremeniti odnose ali bolje skbeti sami zase. Z zaobljubo na tej spletni strani lahko začnete že danes!