Kako doseči usklajeno in celostno delovanje otrokovih možganov
Da bi otrokovi možgani čim bolje delovali oz. bi njihovi deli med seboj kar se da dobro komunicirali – že vemo – morajo biti ti med seboj povezani. Od tega je odvisno, kako bo otrok ravnal s čustvi, razmišljal in se vedel. Pri tem mu lahko starši zelo pomagamo in z naštetimi prijemi ustvarjamo povezave med levo in desno polovico možganov ter med čustvenimi in prednjimi možgani, odgovornimi za zavedanje in umirjanje:
- Ko je otrok razburjen, se najprej povežimo z njegovimi čustvi (desnomožganska komunikacija oz. empatija). Poimenujmo čustvo, ki ga preveva, ne obsojajmo, ampak tolažimo. V tej fazi se nikakor ne prepirajmo z njim in mu dopovedujmo, da je njegova logika napačna, prav tako se ne branimo in ne dajajmo disciplinskih ukrepov. Šele ko se nekoliko umiri, lahko računamo na njegovo levomožgansko aktivnost – logiko – in mu kaj razložimo, predlagamo …
Pri tem pazimo, da resnično sprejemamo to, kar doživlja, saj ne bo dosti pomagalo, če bomo naredili vse, kot je treba, a pri tem ne bo čutil sočutja. Pomagajmo si z zavedanjem, da otrokovi možgani še niso toliko razviti, da bi stvari lahko čutil in dojemal kot odrasli.
- Pomagajmo mu, da pove, kaj se mu je zgodilo – to otroku pomaga, da gre naprej in obvlada trenutke, ko je čutil, da nima nadzora. Ne silimo ga k pripovedovanju; morda bomo to laže dosegli med igro, lahko ga spodbudimo, da dogodek nariše, tudi napiše, če gre za starejšega otroka, se pogovori s kom drugim. Predvsem naj ve, da lahko pripovedovanje kadar koli ustavi in pove samo toliko, kolikor želi.
- Nagovorimo njegove vrhnje sloje možganov s tem, da ga pozovemo, naj premisli, se pogaja, predlaga rešitev, ki bo dobra za oba, in ga ne razbesnimo še bolj s prepovedmi ali z zapovedmi.
- Urimo njegove zgornje predele možganov: vzpodbujajmo ga k lastnim odločitvam, pomagajmo mu, da bo začel obvladovati telo in čustva, bo v stiku s tem, kar doživlja, bo premišljeval o tem, kaj čutijo drugi ter tako razvijal empatijo in moralnost. To dosežemo tako, da smo najprej sami v stiku s čutenji, ki jih zato lahko prepoznamo pri otroku, jih poimenujemo in se z otrokom o njih pogovarjamo.
- Vzpodbujajmo ga k telesni dejavnosti, igri in zabavi, ki zelo dobro vplivajo na uravnoteženo delovanje možganov.
- Spodbujajmo spominjanje, saj če se čustev, povezanih z bolečimi spomini, ne zavedamo, ta najdejo pot, da se izrazijo, običajno ob dogodkih, ki le bežno spominjajo na primarno travmo in ob ljudeh, ki z njo niso povezani. Spomin urimo tudi tako, da se z otrokom pogovarjamo o dnevnih dogodkih, si z njim ogledujemo fotografije in video posnetke, se igramo igrice, ob katerih se bodo spominjali …
- Opomnite ga, da čustva pridejo in minejo, niso trajne značajske poteze, namesto da jih omalovažujete ali zanikate.
- Naučite ga, da se potem, ko se zave, kaj doživlja, zna od tega tudi odmakniti, da se umiri: osredotoči naj se npr. na vse, kar zna in zmore ter ga veseli (da sicer te matematične naloge ne zna rešiti, a je pisal test iz angleščine odlično, praznovanja rojstnega dne, na katerega je povabljen, tekme, ki jo bo igral). Temu rečemo kolo zavedanja in otroka lahko vzpodbudimo, da ob robu kroga napiše svoje dobre lastnosti, kaj zna in zmore. Naučil se bo, da mu ni treba misliti samo na dogodek ali čustvo, v katerem se je zataknil.
- Zabavajmo se kot družina – tako otroci pridobijo pozitivne izkušnje z domačimi, saj potrebujejo poleg strukture (vsakodnevnega urnika), meja in sočutja tudi zabavo. Igrajmo se z njimi, pripovedujmo šale, zanimajmo se za stvari, ki so jim všeč …
- Naučite ga, da se bo tudi ob sporih znal povezovati z drugimi, začutiti, kako se počutijo, poslušati tudi neizrečeno, se opravičiti in kadar to ni dovolj, škodo popraviti. Eden temeljev duševnega zdravja so namreč dobri in osrečujoči odnosi z ljudmi, brez katerih ne moremo preživeti, saj je potreba po pripadanju ena osnovnih človekovih potreb.
Pri tem ne smemo pozabiti, da vzgajamo otroke, ki zaradi nerazvitih vrhnjih slojev možganov, odgovornih za zavedanje in umirjanje, nimajo stalnega dostopa do njih, ter da gre pri disciplini za učenje, ne kaznovanje.
