Katja – bratranec je naredil samomor!
Dolgo sem zbirala pogum, da zapišem svojo izkušnjo. Saj o njej že zelo dolgo nisem govorila z nikomur, ampak sama pri sebi se velikokrat spomni, da se je to zgodilo.
Še danes se spomnim dneva, ko sem izvedela novico. S parterjem sva se peljala v trgovino. Na telefonu sem mi izpiše, da me ključe mami. Brezskrbno sem se oglasila in že po prvem pozdravu sem vedela, da mi mora nekaj povedati. Spomnim se samo besed: Marko je umrl. Marko je moj bratranec, s katerim smo izgubili stike. Za seboj ima zelo tragično zgodbo in nikoli mu nismo znali pristopiti in mu pomagati. Odraščal je brez očeta in mamo je izgubil, ko je bil star 20 let. Moja teta je naredila samomor in on jo je našel v kopalnici. Takrat sem bila tudi jaz še zelo mlada in o tem se nikoli nismo pogovarjali. Z njim o tem nikoli ni noben govoril, tudi moji starši o tej izgubi z mano nikoli niso govorili. Preprosto smo šli naprej. Bratranec je ostal sam. Nekajkrat smo ga še obiskali, ampak ti obiski so bili tako neprijetni za vse nas, da počasi ni več odpiral vrat. In tudi mi smo počasi nehali prihajati. Po nekaj letih je oče izvedel, da se je preselil iz stanovanja in da sedaj živi v drugem kraju. Mislim, da smo ga celo iskali, ampak hitro obupali.
In potem izvemo, da bratranca ni več. Najprej niti nismo vedeli, kdaj in kako je umrl. Preprosto se je na grobu moje tete pojavilo tudi njegovo ime. Po raziskovanju, smo izvedeli šokantno novico. Tudi on je naredil samomor. Vse kar se spomnim iz tistega obdobja je globoka krivda, zakaj mu nismo pomagali. Zakaj nismo ohranjali stika z njim? Zakaj se nismo pogovarjali? Če bi to naredili, bi bil danes še tukaj. Dolgo je trajalo, da sem se lahko poslovila od njega. Mu odpustila, da je to naredil. Odpustila sebi in moji družini, da ga je pustila samega. In še danes je to izkušnja mojega življenja oziroma zgodba moje družine, o kateri težko govorim. Mislim, da je moram pustiti za sabo in da nikogar ne zanima in se prepričujem, da nima vpliva na moje sedanje življenje. Čutim pa, da bi se morali o tem več pogovarjati in mislim, da mi pomaga, da o tem pišem in da se trudim, da najdem sogovornika tudi za to težko temo.
Kaj mi pomaga? Ko sem izvedela novico, mi je pomagalo, da sem se o tem pogovarjala. Večino ljudi okoli mene niti ni vedelo, da se je kaj zgodilo, saj ni bilo nekega pogreba, saj ni bilo vidnega žalovanja. Ampak ljudi, ki sem jim zaupala so vedeli in pomagalo mi je, da sem od njih slišala, da je bila to njegova odločitev. Pomagal mi je tudi prvi obisk groba po novici, kjer sem se začela poslavljati od njega. Povedala sem mu, da sem jezna na njega, ker je to storil! Življenje gre naprej, ampak včasih moram spet o tem spregovoriti.
