Optimistična – bolečina

Sem mamica dveh otrok. Seveda mi predstavljata cel svet kot vsakemu staršu. Moja zgodba je morda podobna prevečim zgodbam. Kot mladoletnica sem spoznala partnerja, sedaj že bivšega. Takrat se je moja zgodba začela. Sprva seveda “pocukrana”, a kmalu je dobila grenak priokus. Takratni partner je med najino zvezo prevzel večjo odgovornost v službi, postal solastnik in s tem so mu zrastla krila.

Zveza pa je začela prehajati v pogubo. Po 5 letih zveze sva dobila prvega otroka in prvo leto rojstva  je bilo magično. Potem sem ostala sama za vse. Cele dneve jaz in moja punčka, on je hodil domov sredi noči, prijateljeval in popival in vse opravičeval s službo. Naj povem, da sem bila zaposlena v istem podjetju. Neštetokrat sem se z njim pogovarjala in mu skušala pokazati kaj pomeni družina, neuspešno.

Vmes sva dobila še drugega otroka, fantka, bolj kot ne po moji želji, saj sem si vedno želela vsaj dva malčka. Ker sem verjela njegovim obljubam po boljšem življenju, sva ga tudi ustvarila. Celo nosečnost, mi ni pomagal pri ničemer. Sama sem hodila v trgovino, vodila mojo punčki v vrtec, hodila po njo, jo vozila na igrišče, telovadbo, z vedno večjim trebuščkom in naporom. On – nič.

Otrok se je rodil, on – nič. Zavračal ga je, niti popestval ne. Njegova odsotnost se je le še povečevala, sama sem bila ničvredna. Poniževal me je, si me podredil, doma in v službi, saj je bil moj šef. Trpela sem. Po vsem tem, sem seveda še izvedela za nezvestobo. Bilo je dovolj. Zaključila sem.

Človek bi mislil, da se zgodba konča, vendar zame se je šele doboro pričela. Nagajal mi je, ni želel urediti formalnosti glede otrok, moje mnenje mu je bilo nepomembno. Pričela se je zgodba na sodišču, ki traja še vedno že preko 1 leta. Joj, kako težko. Otroci trpijo. On zavlečuje, mi nagaja in me trpinči, zmerja in mi grozi. Vendar je pomembno eno dejstvo. Sprva sem zapadla v depresijo. Vsa ta zmešnjava me je pokopala. Ko otroka nista bila pri meni, sem bila zaprta v stanovanju, nisem šla ven, niti na kavo.

Ker sem v vmesnem času spoznala novega parnerja, sem imela vsaj oporo. Ker sem želela otrokoma zgotoviti čimbolj normlni razvoj, kljub težavam, sem velikokrat na debelo pogoltnila godljo svojega bivšega partnerja. Nato sem s pogledom na svoja dva otroka, situacijo sprejela in se odločila, da me nič ne ustavi, da jima zgotovim najlepše možno otroštvo.

Prenehala sem se obremenjevati s trpinčenjem bivšega parnerja, ki še vedno poteka, igoniram ga in se veselim s svojima otrokoma, ki ju je situacija seveda obremenila. Stojim jima ob strani, se znjima igram in ju imam enostavno rada. On me označuje kot slabo mamo, a se razdajam zanju, med tem ko njegovo delo vedno opravljajo drugi, saj se njegovo pijančevanje ni prenehalo. A hkrati na sodišču zahteva skupno skrbništvo, saj noče plačevati preživnine. Res občudovanja vreden oče, mar ne.

Otroci so sveti, nič krivi, nič dolžni, a njegov ego je tako visok, da mu je vseeno kdo ceno plačuje. Jaz bom zmagala, za otroke. Zakaj pišem to zgodbo? Ker je morda še kdo v taki situaciji, morda še kakšna mamica, ki se ne upa postaviti zase, ker je nadvladana. Glavo pokonci, imaš moč, ki ti jo dajejo otroci. V njihovo dobro. In morda pišem zato, da bo prebral kakšen oče in se zavedel kakšno bolečino zadaja svojim otrokom, zaradi ega, ki je prizadet. Jaz sem mama, dobra mama, in sem “požrla” svoj ponos mnogokrat, zato da otroci niso trpeli. Mar ne zmore tega vsak?