26 ljudi je naredilo zaobljubo.
13 ljudi deli svojo zgodbo.

Nataša – o zavrženosti, posvojitvah in iskanju identitete

starsestvo800x600

Da sem posvojena, sem izvedela, ko sem bila stara 20 let. Doživela sem šok, svet je naenkrat dobil drugačno podobo in vse je bilo videti kot velika laž: to, kdo sem, kar sem, moje dotedanje življenje,  starša, ki sta me posvojila, sorodniki. Vse je naenkrat postalo lažno, nepravo, neresnično, jaz pa sem se začela počutiti, da v ta svet, ki je očitno poln prevar in neresnic, ne sodim, da sem drugačna, z nečim močno zaznamovana, in se začela od njega neopazno oddaljevati. V meni se je usidral občutek, da je nekaj z mano, a tudi drugimi, hudo narobe.

 

O tem – žal – z nikomer nisem mogla deliti svojih občutij, saj niso kazali pripravljenosti, da bi me razumeli. Starša sta se zavila v vlogo žrtve, za kateri je treba skrbeti, da se zaradi prehudega bremena strahu, da ju ne bom zapustila, ne bosta sesula, sorodniki so skrbeli za njiju, da ju ne bom s svojo željo po tem, da bi našla biološke starše, prizadela, mnogi pa moje bolečine niso mogli prenesti in so me prepričevali, da je vse, kar čutim, pretirano, saj mi končno nič ne manjka, da sem obdana z ljubeznijo in s pozornostjo ter so mi biološki starši tujci, zato jih ni smiselno iskati.

 

S svojo bolečino, neskončno zmedo in izgubljenostjo, saj so mi naenkrat spodrezali korenine, sem ostala sama. In sem z njo naredila najbolje, kar sem znala in zmogla: potisnila sem jo nekam globoko, da nikoli in nikdar ne bi prišla z njo v stik.

 

Kmalu se je izkazalo, da to ni možno in tisto, kar potisnemo v ozadje, najde pot, da se izrazi. In se je. Samo nekaj mesecev kasneje sem doživela panični napad, sledili so mu še drugi. Potem sem se že bala kamor koli sama, ker me je bilo strah, da se bodo ponovili, da sem nora … Sprožali so se povsem nepredvideno, zato nikoli nisem vedela, kje me bodo ujeli: v kinu, trgovini, službi, na obisku pri prijateljih, na dopustu … Sram me je bilo in počutila sem se povsem neprimerno, čudno in čudaško, kot nekdo, ki za razliko od drugih doživlja nedoumljivo in nerazložljivo trpljenje, na vsakem koraku me je spremljal neizmeren strah. Nihče mi ni znal pomagati in me pomiriti, ali pa se ni potrudil, da bi mi pomagal … Počutila sem se, kot bi vame treščila neznana zlonamerna sila, ki me trpinči, in nisem vedela, da imajo vsi ti občutki korenine: da sem kot otrok doživela travmo, ki je moja nedozorela otroška psiha ni zmogla sprejeti, še manj predelati, in se občutki, povezani z njo, sedaj sproščajo, da bi jih uvidela, sprejela in umirila. To sem zmogla veliko kasneje, ko sem v terapiji z rahločutnimi ljudmi lahko izrazila boleča čutenja, ki mi niso dala miru in so hotela biti potolažena.

 

Staršem si nisem upala povedati, da bi rada poiskala biološke starše, ker sem se bala, da si bosta to razlagala, kot da ju izdajam, in ju bom zato izgubila. Globoko v sebi pa sem si ju neskončno želela  spoznati, vedeti, kdo sta, kakšna sta, ali si me želita spoznati, morda mislita name, me pogrešata … Želela sem vedeti, zakaj sta me zapustila in si v sanjarijah risala romantične zgodbice o dveh mladih, ki sta se ljubila, a zaradi mladosti in ker so jima to prepovedovali starši, nista mogla obdržati otroka in sta ga morala, čeprav stežka, oddati v posvojitev. Predstavljala sem si njuna glasova, obraza in med množico ljudi na ulici, ki so hodili mimo mene, iskala obraz matere in očeta. Morda je taka, morda je to on …

 

Vmes sem se poročila, si ustvarila družino in fantazije o bioloških starših so naredile prostor skrbi za otroke … Potem pa so spet priplavale in vztrajale toliko časa, dokler se nisem odločila, da bom raziskovanje začela. Seveda si tega nisem upala storiti, dokler sta bila starša posvojitelja živa. Potem sem dobila dovoljenje in začelo se je dolgotrajno in mukotrpno iskanje. Velikokrat sem naletela na gluha ušesa, predvsem pa na molk, skrivanje in zanikanje, kar me je globoko ranilo, saj sem vsakič znova doživela zavrženost, ki me je včasih za cel mesec pahnila v depresijo. A tedaj sem že obiskovala terapijo, ki mi je pomagala, da sem vse težke občutke sproti predelovala in tako pomagala telesu, da se je očistilo čutenj, ki so se naselila v moje telo in ga dušila, meni pa preprečevala, da bi živela tisto, kar sem bila.

 

Danes se moja rana zavrženosti zbudi vsakič, ko doživim kaj podobnega izvirni bolečini, a se tudi vse hitreje zapre, saj sem po letih zdravljenja začela verjeti, da sem zaradi vsega, kar sem, vredna ljubezni in spoštovanja.

 

Povezava do knjige Nataše Vrbnjak – Srce na dlani

Spregovori, začni znova.

Moja zgodba Naredi zaobljubo