Prvi šolski dan – čustven vrtiljak za otroke in starše

Na vsako spremembo se moramo prilagoditi, tako odrasli kot otroci. In prehod iz počitniškega ritma v šolski ritem je sprememba tako za otroke kot tudi za starše. Zato je skrb in nelagodje ob približevanju prvega septembra lahko čisto upravičena in pričakovana.

Spremembe s seboj prinesejo tudi nekaj negotovosti in s tem tudi stres. Večja kot je sprememba, večje prilagoditve do nas zahteva in bolj smo lahko podvrženi stresu. Zato je prehod iz vrtca v šolo poln pričakovanj in tudi strahu tako za otroka kot za starše. Zato so praviloma prvi šolski dnevi bolj stresni in vznemirljivi za prvošolce in njihove starše, za starejše otroke, ki že vedo kaj lahko pričakujejo, pa je ta prehod načeloma lažji.

Otroci velikokrat presenetijo, saj se uspejo na spremembe hitreje prilagoditi, kot starši pričakujejo. Otroci so v svojih odzivih še tako fleksibilni, da hitro osvojijo nov ritem in se prilagodijo novim pričakovanjem. To pa še ne pomeni, da pri tem ne doživljajo strahu zaradi nepredvidljivega, žalosti zaradi pogrešanja, jeze zaradi novih pravil, sramu zaradi izpostavljenosti. Vsa ta čustva so normalen spremljevalec prehoda v novo obdobje. Otroci pa potrebujejo različno časa, da se v novi situaciji znajdejo in da v novi situaciji obvladujejo svoje razpoloženje.

Vznemirjenje ali pa celo stiska je tako zdrav odziv otroka na novo okolje in nova pričakovanja, vendar le to mara s času izzveneti. Če se otrok ne more prilagoditi novemu okolju, je prav , da starši preverijo, katero čustvo otroka tako zaposluje, da ne more slediti svoji otroški radovednosti, radoživosti, družabnosti. Otroka pa pri tem ne smemo prepričevati, da je njegovo čustvo pretirano ali celo nepravilno, ampak najti njemu primerno razlago za stisko. Če je na primer otroka strah, ko gre v šolo, morajo starši razumeti, da otroški strah ni neprimeren, ampak je le posledica okoliščin, katere si otrok razlaga kot nevarne. Ko se starši pomirijo, da z njihovim otrokom ni nič narobe in s tem obvladajo svoj strah, postanejo bolj suvereni in s tem tudi bolj učinkoviti v tolaženju in spodbujanju otroka.

Iz svoje terapevtske prakse ugotavljam, da staršem pri prehodu njihovega otroka v šolo najbolj pomaga, če se zavedajo, da ta prehod pomeni pomembno spremembo tudi za njih same. Ko otrok prestopi šolski prag, je tudi odnos med njimi in otrokom na preizkušnji. Starši imajo takrat pomembno nalogo, da v svojem otroku počasi prepoznavajo in spodbujajo samostojnost, kreativnost, odgovornost, zaupanje. In starši imajo nemalokrat težavo, ko morajo otroku dopustiti, da preizkuša svoje meje in samostojnost na drugačen način. Tudi ko je otrok že v šoli, se odnos med starši in otroci spremeni, ko se počitnice končajo in ko je potrebno zopet vzpostaviti bolj ostra pravila in višja pričakovanja. Starši zopet postajo tisti, ki zahtevajo, ki nadzorujejo, ki preverjajo, pri čemer je manj časa in priložnosti za sproščeno druženje, ki ga dopušča počitniški čas.

Vendar kakršen koli stres bo že prinesel ponoven začetek šolskega leta, bistveno lažje ga bomo prenesli, če smo si v počitniškem času dali priložnost za ustvarjanje lepih spominov. Zato naj se starši še naprej trudijo, da se na še drugačen način povežejo s svojimi otroci pa naj bo to ob reševanju nalog ali ob razposajenem igranju v naravi.

Novo šolsko leto je priložnost tudi za vas, da začnete znova. Prvi korak je lahko ZAOBLJUBA, s katero začete spremijati odnos do sebe in drugih ali pa zapišite OSEBNO ZGODBO.