Lepa – ozdravljenje

Pri 15ih letih sem zbolela za anoreksijo nervozo in moje zdravljenje je bilo predolgo. Večkrat sem bila tudi hospitalizirana, a skoraj brez učinka.

To pomeni, da nisem bila osvobojena grozne bolezni. Jedla sem, ko so mi drugi ukazali, če so bili milejši in mi dali možnost odločanja, sem postala izjemno jezna. Jezna, ker bi si želela jesti pa si po drugi strani nisem pustila. Jezna, ker niso vedeli, da bom sama itak rekla ne, zaradi bolezni, če pa bi mi dali hrano pred nos, bi jo tako hvaležno pojedla.  Ko so mi drugi podturili hrano in to ni bila moja odločitev, sem nekako zbrala že znane dobre misli, ki so potrdile, da je to dejanje uredu. Veliko sem manipulirala s starši in pričakovala njihovo premoč, a sem velikokrat doživela, da so “odstopili” in mi ukazali naj se odločim sama. To sem sovražila, ker sem tako zelo želela mljaskati, a sama si nisem pustila.  Starši tega niso vedeli in do mi ponudili možnost odločanja, jaz pa sama nisem imela poguma in odločitve (pravih razlogov zanjo), da si želim jesti.

Ko sem dopolnila 18 let sem končala s 5 hospitalizacijo. Bila je še ena laž

na z moje strani. Naslednje zdravljenje sem odločno in trmasto, zelo ponosno zavrnila. Sklicevala sem se na svojo polnoletnost. Počutila sem se takšno zmagovalko. A bila sem prevarantka. Hotela sem jim dokazati, da so nesposobni, jaz pa veliko prepametna zanje. Pretentana.

A že nekaj časa pred tem dogodkom sem se začela spraševati: Kaj hočem, kaj rada delam. Zdravnica mi je predlagala super stvar (da je to bila vem zdaj, prej se mi je zdela ena glupih psiholoških tehnik, sicer lažji primer a vseeno)- naj si naredim skico svojega življenja, ga opišem z dejstvi, kakršen bi bil čez 5 let. Dve možnosti- kot zdrava in kot anoreksična. Tako sem začela v mislih graditi svoj novi svet (ki ga zdaj živim in gradim! :D). Vanj sem vključevala vse takratne strahove-torej hrano, obleko, sedenje. Največji poudarek pa sem namenila lepim oblekam, parfumom, zapestnicam in ogrlicam, uhanom, smehu in blažene sproščenosti-SVOBODE.

Prva stvar na katero sem pomislila, ko sem sanjala so bile te stvari. Oči bi mi zažarele ob njih, če ne bi bilo srce polno kontrole in mrtvo. Tako so mi žarele le navznoter.

Dolgo časa je trajalo, da sem se pripravila na “porodne bolečine” jih preživela in na novo oživela, se odločila, da bom živela svoje življenje.

Ključna pa je bila lepota. To mi je najbolj manjkalo, po tem sem hrepenela-po ljubezni, to sem potrebovala za “dvig”. Ker je ljubezen lepota. In kot piše v knjigi Očarljiva: lepota navdihuje, osvobaja, ozdravlja.