Vse se je začelo, ko sem bila stara devet let. Na prvi pogled sem bila sicer zelo podobna svojim vrstnikom, vendar sem se od njih nekoliko razlikovala-v svoji močni občutljivosti na kritike iz okolja, v svoji želji po ugajati vsem, sploh najbližnjim, v svojih visokih ambicijah ter želji po pozornosti, opaženosti za svoja prizadevanja biti popolna.
Bila sem srečna, dokler nisem ugotovila, da kljub svoji perfektnosti nisem bila nikoli dovolj dobra. Iz okolice in svojih najbližnjih sem dobila sporočila, da sem se nekoliko zredila in spoznala sem, da nisem popolna. To me je zelo prizadelo. Zato sem sklenila, da bom začela hujšati. Ker sem bila na vseh področjih navidezno perfektna in priden otrok, dolgo nihče ni opazil, da sem se začela spreminjati, zapirati vase, postala sem žalostna, ukvarjala sem se s štetjem kalorij in občutki grozne krivde ob zaužitem prevelikem obroku hrane. Kljub vsemu sem šla k zdravniku, ki me je poslal v bolnišnico zaradi anoreksije. Mislila sem, da mi bodo tam znali pomagati, pa sem naletela na še slabšo obravnavo in nerazumevanje kot doma. Tam so me silili na vse možne načine, da bi se na hitro zredila, nihče se ni ukvarjal z mojo notranjo duševno stisko. To sem doživljala kot grozen teror nad svojim telesom. Zato sem se raje hitro zredila, da sem prišla čimprej domov, doma pa sem spet hujšala. In to se je ponavljalo večkrat, deset let, življenje mi je že viselo na nitki.
Po desetih letih pa sem po tolikih neuspešnih zdravljenjih pri mnogih strokovnjakih in v raznih institucijah ugotovila, da mi dejansko nihče ne more pomagati, če se sama ne želim spremeniti. Kljub pesimističnim zdravniškim napovedim o uspehu mojega zdravljenja, sem sklenila, da želim znova zaživeti, da se želim veseliti, družiti z vrstniki, jesti brez občutka krivde. In po nekajmesečnim trudom so se že videli rezultati, tako na telesu kot v čutenjih. Z močno voljo in ob podpori terapevta, ki je zaupal vame in v moje ozdravljenje, sem ozdravela in znova zaživela in sedaj živim polno življenje.