… ampak ni izgovora, da udariš!
Ničelna toleranca nasilju velja tudi v času karantene in ni izgovora, da na ta način umiriš partnerja ali vzgajaš otroka. Zato se je v prvi vrsti treba zavedati, da je za nasilen odziv odgovoren izključno tisti, ki ga izvaja. Nihče ga v impulzivno nasilno dejanje ne more prepričati ali ga do tega pripeljati, sprovocirati. Seveda pa obstaja stereotip v družbi, ki govori v prid nasilneža, in sicer »da ga je žena sprovocirala« ali pa da si je »otrok zaslužil«. Seveda se v leta trajajočih nasilnih odnosih zgodi tudi to. Pomembno se je zavedati, da za nasilje obstaja vedno razlog. Če ni koronavirus, je pa nepomita posoda ali nesladkana kava. Seveda se tudi samo nasilje na zgodi čez noč, ampak je za to potreben postopek, da nasilnež žrtvi postopoma omeji gibanje in v imenu ljubezni odžene prijatelje in družinske člane.
Po nekih definicijah so tri stopnje nasilnega odnosa: obdobje napetosti, ko v odnosu postaja vedno boj neznosno, žrtev se v vsem prilagaja in ustreže, samo da bi umirila partnerja, ki besni; obdobje nasilja, ko napetost postane nevzdržna in zgodi se nasilje, ki posledično tudi organsko umiri partnerja; obdobje ponovnega zbližanja, to je obdobje umirjenosti in prijetnosti, nekateri ga definirajo kot medeni tedni. Če gre za tak odnos, ki traja leta, govorimo o zasvojenosti z nasiljem. Tako nasilje dobro poznajo policisti, ko žrtev pokliče, pridejo po nasilneža in potem žrtev vse skupaj predstavi, kot da ni bilo nič ali pa gre celo sama na policijsko postajo in ga reši »trpljena«, saj se ji zasmili. Nasilje je v nasilnežu že prej in je samo vprašanje časa, kdaj se bo znova sprožilo. Prav tako je nasilen odnos zapisan v podzavesti žrtve, saj če temu ni tako, gredo žrtve že takoj po prvem udarcu vstran. Pomembno se je zavedati, da ko nasilnež udari prvič, to pomeni, da ni zadnjič, čeprav se še tako opravičuje in prosi odpuščanja. Pomembno je, da žrtve gredo iz teh odnosov, ali se pa v odnosu nekaj konkretno spremeni, tudi s pomočjo strokovnjaka. V večini pa žrtve tega ne zmorejo narediti, saj v nasilen odnos običajno pridejo takrat, kadar imajo te izkušnje že od prej, se pravi iz otroštva. Kar pa ne pomeni, da je nasilnež v sebi nujno tudi slab človek. Pomembno pa je, da poskrbi za svoje odzive ali najde pomoč oz. si jo oba – nasilnež in žrtev, ki se v takem odnosu znajdeta.
Pomembno se je zavedati dejstva, še posebej v tem obdobju karantene, da je res veliko stresa in težkih občutkov, katastrofalnega pričakovanja in seveda napetosti v odnosih, ki so dokaj normalni, ampak čas, ki ga trenutno živimo, ni normalen. To je čas, ko se lahko res povežemo ali pa čisto razkoljemo. Kar pa ne pomeni nujno, da bomo fizično nasilni drug do drugega, pač pa se lahko veliko več prerekamo. V tem obdobju je težko enačiti stiske, ki jih doživljajo ljudje v teh tednih, največ pa je zagotovo katastrofalnega pričakovanja, kaj bo, ko karantena mine, ali bomo lahko preživeli, ali bomo imeli službo, prihodnost. Spet drugi, ki delajo, živijo v strahu, če se okužijo in okužbo prinesejo domov. Ti občutki so nori, neverjetni in na žalost jih čutijo tudi otroci.
Prav tako se moramo dotakniti dejstva, da pri vzgoji otrok udarec ni izgovor. Otrok je lahko neznosen, ampak nikoli ne udariš v imenu vzgoje, ampak iz svoje nemoči. Takrat ne obvladaš več svojih občutkov in ko jih ne obvladaš, otroka ne moreš umiriti. Otrok posledično besni.
To je tudi čas, da se nasilneži zavedo, kako jim je bilo, ko so nasilje prenašali v primarni družini. Če si prikličejo čas otroštva in se spomnijo na svoje otroštvo, se bodo morda lažje obvladali. Za otroke je pomembno zavedanje, da niso krivi tega, da je nekdo nasilen nad njimi. Pomembno je tudi, da lahko pokličejo nekoga, ki jih bo poslušal, da lahko to stisko nekam dajo.
Dobro je, da se o vseh vrstah nasilja veliko govori. Poznamo čustveno, fizično, spolno in v zadnjem času še materialno nasilje. Pomembno je, da žrtve opogumljamo, seveda tudi preko medijev, ki so močan faktor ozaveščanja. Da te žrtve gredo vstran, saj se nasilje ne bo nehalo, razen če se povzročitelj resno odloči, da preneha. Dobro je vedeti, da v teh odnosih ne gre za ljubezen, saj če imaš nekoga rad, ga ne udariš. Povzročitelj se na točki obžalovanja zave svojih dejanj in tukaj ima možnost, da si najde pomoč. Pomembno je, da se vključita oba partnerja. Trenutno v tem obdobju krize deluje veliko raznih telefonov in linij. Terapevti, terapije izvajajo preko video konferenc. Zato tisti, ki se ne morejo nadzorovati in udarijo, si naj ne zatiskajo oči.
V bistvu in po srcu niso slabi, ampak dobivajo impulze, ki jih pripeljejo do tega, da se ne morejo več nadzorovati, zato si naj poiščejo terapevtsko pomoč, saj se je mogoče naučiti obvladovanja jeze. Prav tako je pomembno, da si žrtve, poiščejo pomoč, saj za taka dejanja ni opravičila.
Ste v stiski? Da ne boste sami, lahko svojo zgodbo delite in s tem tudi drugim pomagate.
Želite že danes začeti znova? Z zaobljubo lahko naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za bližnje.
