Obdobje, v katerem smo, zagotovo ni naravno in normalno. S tega vidika se nam dogajajo tudi stvari, ki jih ne poznamo in niso del naše identitete. Veliko ljudi doživlja stiske in težke občutke; težko tudi posplošimo na celotno populacijo, kaj posameznik doživlja. Je pa v trenutnem stanju največ strahu ali katastrofalnega pričakovanja. Še posebej takrat, ko začneš poslušati ljudi, ki so zelo prestrašeni, saj ti svoj strah dajejo naprej in ga mi, kot poslušalci, lahko podzavestno posrkamo vase. To se še posebej pogosto dogaja na družbenih omrežjih, kjer ljudje z veliko strahu dajejo ta strah naprej. Običajno se pojavlja strah pred strahom, kar je občutek anksioznosti. V primeru pojava anksioznosti je dobro, da se ta oseba distancira od medijskih poročil ali gleda zgolj tiste, ki so pomembne za varnost. Nadalje je jeza in potrtost ljudi, ki ne vedo, ali bodo še imeli službo. Prisoten je občutek negotovosti, ki dnevno lomi, saj te ob takih občutjih boli celo telo, ker ne ve, kaj se bo zgodilo in kako dolgo bo še vse skupaj trajalo. To je občutek, ki ljudi utesnjuje in zaradi tega postajajo napeti in razdražljivi, kar pa lahko vodi še v dodatne napetosti v odnosu. Pri nekaterih, ki v tem obdobju delajo ali hodijo v službo, se pojavi še strah pred stigmatizacijo, ki je seveda prisoten, ampak je pred njim še občutek določenih skupin, da se njim to ne more zgoditi in od tega bežijo ali so v zanikanju. Ti ljudje se obnašajo neodgovorno in ne upoštevajo dogovorov, ki jih sprejemajo zdravniki s pomočjo naših predstavnikov ljudstva. Po poročanju staršev so nekateri otroci sprva imeli občutek, da so na počitnicah, prav tako imajo tak občutek nekateri posamezniki in se družijo vsepovprek na različnih dogodkih. Spet drugi doživljajo stisko. Lahko bi rekli, da vse starostne skupine doživljajo stisko, nekateri starejši se ukvarjajo s katastrofalnim občutkom, da se mu bo zgodilo najhujše, če slučajno zboli. Ljudje srednjih let se bojijo za službe, še posebej tisti, ki so zaposleni v gospodarstvu ali samozaposleni in nimajo niti volje niti časa misliti na ta virus, vsaj tako poročajo. Otroci pa vso to stisko v družini čutijo in se z njo dostikrat poistovetijo, postanejo nemirni ali prestrašeni in se zaprejo vase. Če smo že mi odrasli prestrašeni in ne vemo kaj bo, kaj še le potem otroci. Veliko ujetost doživljajo tudi najstniki, še posebej maturanti, ki so v dilemi kako se bo zanje iztekla letošnja matura. S tega vidika vsak doživlja neko svojo stisko na čisto svoj način, zato je treba spoštovati doživljanje drugega, da nečesa ne minimaliziramo. Na primer če otrok izgubi svojega medvedka, je to zanj velika stiska in je ne moremo gledati z vidika odraslega. Za otroka to ni samo medo, ampak igrača, ki ga varuje in spominja na starše, kadar jih ni zraven, da ima občutek varnosti.
Soočanje s situacijo, v kateri smo. Pomembno je, da se lahko o tej stiski, ki jo čutiš, s kom pogovarjaš, da lahko poveš, kako se počutiš in kaj čutiš. Če so tvoja občutja slišana ali skritizirana, zanikana, da je nesmiselno, kaj čutiš, je slednje še posebej težko. Še težje je, če gre za otroka. Pomembno je, da si partnerja v tem obdobju stojita ob strani, še posebej pri ljudeh, ki se s to situacijo spopadajo resno – ostanejo brez dela ali morajo v teh dneh delati in so še možnosti okužbe posebej izpostavljeni, npr. trgovke, medicinsko osebje, zdravniki, policisti, delavci in drugi.
Obdobje družinske idile. To obdobje lahko svojim otrokom naredite res prijetno, seveda delovno, se z njimi učite in se z njimi ukvarjate. Nekateri poročajo, da so se otroci v tem času spremenili in umirili. Prvih nekaj dni je bilo težavnih, potem pa je nekako steklo umirjeno sobivanje. Starši morajo v tem obdobju poskrbeti, da si bodo njihovi otroci obdobje karantene zapomnili po lepih stvareh. Kot obdobje, ko si lahko vzamejo čas drug za drugega, se igrajo različne družabne igre, lahko dlje časa spijo oziroma izkoristijo vse tiste trenutke, ki nam jih daje bivanje doma. V tem času si moramo najti cilje in živeti sedanjost. Zavedati se moramo, da ima ena grda beseda ali dejanje enako težo kot šest lepih. Je pa to tudi obdobje, ko si posameznik lahko vzame čas zase, se zazre vase in pri sebi naredi osebnostno inventuro.
V tem času imajo nekateri težave pri spremljanju novic, ki so seveda pomembne, in sicer skrajno preverjene, saj nas usmerjajo in nam dajejo napotke. Ne ukvarjajmo se z zgodbami zarote in z novicami, ki nenehno strašijo ali minimalizirajo situacije. Če pa je nekdo v nenehnem strahu, je dobro, da še teh preverjenih stvari ne gleda, ampak pomembne podatke o samozaščiti sliši od bližnjih. Otrokom pa seveda tega res ni treba poslušati. Pomembno je, da se jih razloži, kako se morejo obnašati in se jim seveda večkrat ponovi, zakaj se ne sme družiti s svojim najboljšim prijateljem ali prijateljico oz. zakaj se lahko druži preko tablice, telefona … Otroci te stvari hitro povzamejo in vedo pravila, ki pa bi jih seveda včasih kršili, kar je otroško normalno. Otroci še nimajo dovolj zrelih možganov, da bi se držali vsega, kar se dogovorijo. Tudi nemir, ki ga nosijo, če ga nosijo, je normalen in z njimi ni nič narobe.
To je obdobje, ko se bodo nekatere družine res povezale in na podlagi tega zaživele eno novo drugačno življenje, spet druge pa bodo že tako razbolele odnose samo še dodatno razburkale in jih naredile še bolj boleče. Če je to vojna proti koronavirusu, je pomembno zavedanje, da bodo kot v vseh vojnah čustveno dobro preživele tiste družine ali osebe, ki vedo, zakaj preživeti in tiste, ki so povezane. Čustveno dobro bodo preživeli tudi posamezniki, ki imajo prijatelje, saj veste, da če dva nosita težo, je ta teža veliko lažja. Ne pozabite, da odnos rešuje, pa naj si bo oseba še v tako težki situaciji.
Ste v stiski? Da ne boste sami, lahko svojo zgodbo delite in s tem tudi drugim pomagate.
Želite že danes začeti znova? Z zaobljubo lahko naredite prvi korak k boljši skrbi zase in za bližnje.