Samoizolacija, strah – kaj sedaj?
Predvsem sem moramo zavedati, da je vsaka situacija, ki nam ne nepoznana, naporna za odnose. Večina od nas se prvič srečuje z resno grožnjo karantene in omejenega gibanja, zato tudi ne vemo kako reagirati in se ves čas sprašujemo ali smo mogoče preveč zaskrbljeni ali pa če smo mogoče premalo skrbni in pazljivi. In vsa ta nepredvidljiva situacija seveda vpliva tudi na odnose. Mogoče sprva pomislimo, da nam bodo odpovedi različnih dogodkov, druženj in obveznosti dali priložnost, da več časa posvetimo svojim najbližjim, se moramo zavedati, da ni samoumevno, da bomo ta čas zapolnili z mirnim, sproščenim druženjem in opravljanjem del, za katere nam v napornem vsakdanjiku zmanjka časa. Prav nepredvidljiva situacija lahko v odnose vnese veliko stresa in tudi še večje odtujenosti s svojimi najbližjimi.
V tem času je pomembno, da znamo o svojih občutkih govoriti s svojimi najbližjimi. Če smo zaskrbljeni, moramo o tem govoriti na način, da nas bodo drugi lahko razumeli. Verjetno samo pogovor še ne bo umiril strahu, bo pa pomagal, da postane bolj obvladljiv in da nenazadnje spoznamo, da s skrbjo nismo sami. Če pa imamo občutek, da so drugi preveč zaskrbljeni, pa imamo tudi pravico, da smo v tem slišani in razumljeni. Vsak okoliščine doživlja na svoj način in mogoče nam prav ta neprevedljiva situacija daje možnost, da drug drugega spoznamo še v novi luči. Mogoče nam sprva ne bo všeč, kar vidimo, ampak dalo nam bo priložnost, da spet ali pa mogoče celo prvič razvijemo sočutje drug do drugega.
Če se izkaže, da bomo v naslednjem mesecu resnično več časa preživljali doma in v krogu svoje družine, pa moramo biti prizanesljivi predvsem samo do sebe in potem tudi drug do drugega. Res je, da večina vedno znova trdi, da potrebuje več prostega časa in možnosti, da je s svojimi najbližjimi. Res pa je tudi, da tudi ko imamo možnost, da se nam ta želja uresniči, še ne pomeni, da jo bomo znali izkoristiti. Zato mogoče sploh ni prezgodaj, da se že sedaj vprašamo, na kašen način želimo preživeti čas sami s sabo in s svojimi najbližjimi. Svoje osebne želje, si lahko zapišemo, o željah, ki se nanašajo na odnose, pa spregovorimo. Ne pozabimo pa tudi na otroke. Tudi z njimi moramo spregovoriti o situaciji, tudi če sami še nimamo vseh odgovorov. In dajmo jim priložnost, da so tudi oni aktivni v oblikovanju skupnega časa in da so tudi njihova razmišljanja in strahovi slišani.
